»Mislim, da je bilo od vsega začetka usojeno, da bo Lex 'tista, ki je pobegnila'. Zaljubila sem se v njen pogum in v to, kako zelo se je kot odrasla ženska upirala slavi oz. temu, da bi jo njena lastna preteklost definirala.«

»Moja protagonistka si ni sama izbrala doma, saj je bila otrok, ko se je preselila v Slovenijo, in so ji starši izbrali dom. Zina se ne počuti doma ne v svoji prvi domovini, to je na Kosovu, niti v Sloveniji, ker je vedno prisoten občutek dvojne identitete in iskanja. V Sloveniji jo zaznamujejo neki stereotipi, predsodki, različne vrednote, kar se preslika tudi v njeno primarno okolje, v katerem se je rodila. Na Kosovu ni več podobna svojim sorodnikom in z njimi ne najde skupnih tem.«

»Že ko so ju z Aljažem prvič predstavili, je začutila, da jo je zalila bakrena talina, pod katero je počila debela steklena plošča in premaknila perspektivo.«

»Navsezadnje je bil dokaz tega, da njeno srce ni zaledenelo in da vsa ta bitka ni bila zaman.«

»Faye je utrujena, preutrujena, da bi gospodarila z lastno usodo, zato krmarjenje in pripovedovanje prepusti drugim ter tako spregovori o sebi.«

»Diktatura novosveta je tako porojena iz nemožnosti spremembe tega stanja, ki se ohranja kljub več stoletij obstoječemu gibanju za pravice žensk in različnim feminizmom.«

»Hadžićeva duhovito prikazuje naraščanje ljubosumja v protagonistki, ki se sooča z nevsakdanjo konkurenco, dokler se ne odloči, da jo vrže skozi okno, a se pri tem ne zaveda, da bo na koncu sama žrtev.«

»Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot.«

»Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot.«